Hilary Rhoda By Emma Summerton

Best pictures ever!

In še moja najljubša za finale: (=

xoxo,

VNB

Something totally...Old.

Evoo mee. Suprise. (: Spet sem nazaj na moj preljubi blog. U žaru borbe z lenobo sem končno jaz zmagala. Bom napisala kaj zanimivega? Vas bom impresionirala? Dvomim. Odločila sem se namreč, ker nimam tako ali tako nič novega za napisat, da končno izpolnim uno 6 slika v šesti mapi. Itak sem bla že tolikokrat prfočkana pr takem in drugačnem sranju, da je zadnji čas da to naredim. Verjemite, še vseno boljše kot pa da nakladam: shit happens ali pa Oh, oh guess what! ali pa spet mi je dougčas, nimam kej za počet.... No, pa saj spet nakladam xD

Da preidem h bistvu:

Ja, to je šesta slika v šesti mapi na mojem računalniku. Pa da jo še malo bol analiziram. Ta slika je bila slikana z mojim fotoaparatom v mojih rokah nekje aprila? In predstavlja Lariso, ki skače na trampolinu pri naši hiši. Šlo je namreč za tiste prve tople aprilske dni, ko se je v Larisi zgodil čudež, da je prišla h meni. =P (Larisa, Nothing personal ;D ). 

No, to bi blo to. Za napisat tako ali tako nimam več kaj. Za konec pa vam lahko ogrejem dušo z parimi fotografijami iz dandanašnjih toplih dni.

With all respect, 

XOXO

V.N.B.

Why?

Včeraj se mi je zgodilo nekaj zelo pretresljivega. Kaj? Hm...

Ko sem prišla domov ob 7ih zvečer se je zgodba začela. Usedla sem se za računalnik in kot ponavadi kliknila msn, da se vpišem. Napiše mi, da me ne more vpisat. Okej, sm si mislna.. spet kej internet zajebava. Ampak to ni bil razlog. Tudi drugič ni uspelo. Odprla sem safari in use je delalo normalno. Mislila sem si, da je mogoče kaj v temu računalniškemu msnju, zato sem šla se upisat na ebuddy. In glej! tudi tam mi gesla ni sprejelo. Takrat sem vedela. Nekdo mi je udru v msn. -.- In poleg tega potem še geslo spremeniu. Pa kaj morem. Iskala sem pomoč pri prijateljih pa mi nihče ni znal pomagati, zato si bom očitno morala naredit novega. 

Za konec še tistemu, ki je storil, če tole bere. Samo to ti povem: Get a life. 

Čau*

Najmanjše od najmanjšega

Je petek in jaz sem presrečna. Čemu tako?
1. Je petek.
2. Vikend bo.
3. Učiteljica za zgodovino se končno uda in nam prekliče delčke.
4. Končno sem dobila tisto majhno popolnost, ki se ji reče totalno nov ipod shuffle <3 kakšen izgleda? Še manjši je kot sem si mislila. (: Tudi dizajn je popoln. Lep, Majhen in Sposoben. Zakaj sposoben? Na njega spraviš do 1000 pesmi, naslove pesmi in playlistov ti dobesedno govori, cela znanost premikanja je le v treh tipkah, ki so na slušalkah. Mogoče je to nekako pomankljivost, ker slušalk pač ne moreš zamenjati, ampak who cares. Menda se ne bodo pokvarle če so applove. (: Tako, sedaj sem čisto jabolko že. Najlepše in najboljše izdelke te čudovite znamke so že pri meni.

Za konec pa le: Apple 4life. <3>
Bodite toliko jabolčni kakor se da,

Jabolko z vami,

Ćao.

Sprehod

Hmm.. Zadnje čase opažam, da so se ljudje zelo polenili. Saj kar se tiče bloganja. (: Nič novih objav skoraj. Še tista peščica ljudi, ki je redno (skoraj vsak dan) pisala blog, piše na kakšen teden? Kaj potem šele mi, ko ga pišemo ko nam zapaše in ko nas prešini kakšna ideja na kakšen teden do mesec? Jah kar kritično je to. In po mojem mnenju je tako tudi z branjem blogov. Upam, da še kdo bere moj blog, kajti pisati tja v tri dni se mi pa tud ne da. (:
No, jaz se poskušam rešiti te lenobe in bom današnjo objavo posvetila sprehodom moje sestrice Anje in mene. Sicer je bil zadnji sprehod včeraj, ampak jaz se bom osredotočila na tista dva v preteklosti, ko sem seboj odnesla fotoaparat, Anja pa je igrala super modela. (= Za pisat ni nekaj veliko, zato bom več povedala z slikami. Nekateri pravijo da slike lahko povedo veliko. Če vam bodo kaj govorile super, če pa ne... Potem jim pa samo prisluhnite z očmi. =)

(anja in njen superduper pogled. =P)

(Sončni zahod..)

(Mal fajn obdelana slikca Anje. =P)



(Trška gora v ozadju)

(Anja pozera. xD)

(Anja..The scary one.)

(Anč is running)

Tako.. Svojo lenobo sem nekoliko izboljšala. Pa saj je nastalo še mnoogo več slik. A kaj ko se mi jih ne da gor dajat. Internet dela namreš izjeemno počaaasi. (= Misel za na konec: Blogajte, Blogajte in šeenkrat blogajte. =P

Mir z vami,


Ćao.

Naj izbor Vašega kanala

Včeraj (sreda, 1.4.2009) sem se drugič zapovrstjo udeležila prireditve Naj izbor vašega kanala. Bilo je super. (: Ob prihodu sem se počutila kot največja zvezda, ker so bili fotoaparati povsod. Fleš tam, fleš drugje. Ko sva z mami prišli (bili sva bolj pozni kot ne) je bilo že polno ljudi. Kar gneča je bila. Doma me je še malo skrbelo, če me morda ne bo zeblo v kratkih rokavih, vendar je bilo notri tako vroče, da smo skoraj zgoreli. Prireditve so se udeležili tudi najbolj prestižni novomeščani kot so direktorica Vašega kanala Irena Vida, župan Alojz Muhič... in tudi nekaj županov iz sosednjih občin (Župan Semiča). Prireditve so se udeležili tudi glasbeniki kot so Alya, Nuša Derenda, Zoran Predin...Znašli pa smo se tudi taki, katerih posameznih imen javnost ne pozna preveč dobro in bolj predstavljamo kako podjetje. Jah, tudi taki moramo biti. =P 

No, ko smo se čisto segreli od čakanja in gužve so se končno odprla vrata v dvorano in hitro smo odšli noter, v upanju da je notri kaj več zraka. Seveda. Optimisti. Med snemanjem in samo predstavitvijo je postalo še bolj vroče. Ampak kaj smo hoteli. (= Bilo je še kar zabavno. Lani mi je bilo mogoče malo boljše, kajti tokrat so se zgodile nekakšne napake: Trenuten izpad zvoka, ko so glasbeniki igrali na playback in se je potem to še posebej opazilo, videno je bilo predvajanje nominacijskih filmčkih v windows media player, voditeljica Inti Šraj pa se je ves čas motila. Morebiti bi se morali bolj pripraviti kajneda? Amapak kljub temu je bila prireditev super. Zabavala nas je Nuša Derenda, Alya, step plesalci (or something like that? xD) in še mnogo drugih. Pa preidimo na nagrade:

Nagrado za naj dogodek je dobil:

Posavski sprejem olimpionika Kozmosa 

Nagrado za naj voditeljico si je prislužila:

Tjaša Pureber (odmevi na vašem kanalu)

Nagrado za ''mladega talenta'' je dobil:

Nejc Gazvoda (Vevericam nič ne uide)

Nagrada za življensko delo je pripadla:

Vinku Globokarju

Najboljša oddaja:

Novice (Oddaja na vašem kanalu)

Sedaj pa še nekaj utrinkov iz prireditve:

( Nagrado za najdogodek je sprejel kar Kozmosov trener, kajti Kozmos ni uspel zaradi okrevanja od neke hujše poškodbe)

(Energija Alye nas je skoraj dvignila iz sedežev)

(V ozadju Zoran Predin, v ospredju dobitnik nagrade za življensko delo Vinko Globokar)

(V ozadju lanskoletni dobitnik ekrana (nagrade) za ''mladega talenta'' Damjan Fink in voditeljica Inti Šraj, v ospredju pa letošnji dobitnik nagrade za mladega talenta Nejc Gazvoda)

(Voditeljica Inti Šraj in nagrada televizijski Ekran)

(Nuša Derenda)

(skupinska slika vseh dobitnikov, podeljevalcev in direktorice Vašega kanala)

Še ena misel, ki sem jo slišala včeraj:

Sanjaš takrat, ko preveč spiš.

(Nejc Gazvoda)

Samo za vas, moji dragi bralci

Nina

Miracle has happened

Danes je bil neki tak, bolj poseben dan. (: Ampak ne bom opisovala kaj sem počela da sem sedaj srečna in kaj me je spravilo v dobro voljo. No, na nek način ja. Zgodil se je namreč ČUDEŽ. To je tak čudež, ob katerem pomisliš, da si je precej soroden z guinnessovimi rekordi, s tektonskimi premiki in izbruhi že nedelujočih vulkanov. No, da preidem h bistvu. Larisaa je pršla ceeliih 50 metrouu daleč do meneee. (: Nisva se vidli že približno dva tedna, pa čeprav sva sosedi. Ampak to ni use. Prišla je h meni in igrale sva košarko. A vidite sedaj o čem govorim? Guinnessova knjiga rekordov bi pomoje veselo odstopila eno stran za ta rekord, ki se je zgodil danes, okoli 6ih, na turkovi ulici, v prelepem mestecu Novo mesto, v čudoviti majhni državici Slovenija. Rekord se je zgodil Larisi Florjančič. 

Rečem lahko le,

Svaka ti čast Larisa. ;)

HaveFun. (=

Odmev

Danes je sreda. Depresiven dan na kubik.
Sneg? Pa ne mi srat no.
Slovenščina kontrolna? Khm. brez besed.
Nasplošna zbranost? Že cel dan pod ničlo.
Počutje? Ekstremno zaspana.

Tako je to. Sem na nuli. Ubistvo še pod njo. Ju3 pa je zgodovina o kateri ne da bi lagala nimam pojma. Z eno besedo. Depresija. Ja, tako je to. Cel dan se srečujem tudi že z Murphyjevimi zakoni. Za preminit. -.- Poleg vse te depresije pa se danes zgodi, da sem prestopila prag temačne stavbe, v kateri ni miline in tople besede, v kateri ni izrečenih vicev in sodobnega govora. V stavbo mučenja in zgodovinske vsiljene kulture. V stavbo, ki ji rečemo glasbena šola Marjana Kozine. Da. Grozno.
Občutje ob vstopu: prestrašeno in zgroženo.
Reakcija na glasbeno šolo: Kurja polt.
Prve izrečene besede po dolgotrajnem molku: večinoma sem molčala..
No sicer pa sem ustopila v stilu xD, bila sem dokaj iztopajoča na proti potencjalcem, ki so to šolo obiskovali. Vstopila sem z ipodom v ušesih in samimi dobrimi mislimi. =P Ne mislite, da sem odšla brezveze mal ravnotežje notri držat. O, ne! Šla sem na nastop moje sestrice Anje. Ampak kaj se zgodi...
Mami: Anja bo imela samo začetni točki, potem sledi ena ura nastopa glasbenikov.
Jaz: (jo zgroženo pogledam, kakor mačka ko vidi vodo in rečem..) Zafrkavaš?..
Mami: Ne, poglej.
In mi potisne v roke seznam nastopajočih in njihove točke. Na hitro ga preletim. Violina, violina, klavir, oboa?!.., flavta, klavir, violončelo... God, I know you hate me, but could you just help me now? It's kinda emergency. Ne, ni se odzval na moje prošnje. Demt. Sedela sem tam, v dvorani, nepremično in pofotkala Anjo. Zapeli so eno pesmico, zapeli so drugo.. in nato je sledila resna glasba. Nekaj časa sem jo ''poslušala'' s pomočjo ipoda, vendar me moja preljuba mati dregne in reče naj bom saj toliko olikana da izgleda kot da poslušam. No prav.. Seveda sem se dolgočasila. Nato pa kinder suprise. Na oder pride učitlejica. In to ne neka nenavadna učiteljica. Pride učiteljica, ki sem jo vedno sovražila. Seveda je postalo kar zanimivo, ko sem jo komenterala z mami in sem izpovedala dušo, da dejansko deluje ona kakor mrož. Brez heca. No, proti koncu mi je že vse donelo v ušesih. In nato. Ta usodni trenutek. Trenutek zadovoljstva in veselja. Konec. Super kul. Oddrvela sem kolikor hitro so me noge nesle. Haha! Nasvidenje glasbena šola. (: Pa saj ni bilo kaj preveč drugače v počutju, ker je bilo zunaj spet mrzlo za izdihnit dušo. Ja, odpeljala sem se domov, vse mi je še odmevalo v ušesih, se usedla pred računalnik in razmišljala, kako naj vam ta dogodek tem bolj nazorno in natančno uprizorim. Mi je uspelo? Tega ne morem zatrditi sama. A sem si vsekakor olajšala dušo. Zakaj?
1. Nova objava, ki ima končno neko bistvo.
2. Premagala lenobo.
3. Zlila sem se na papir (ekran) in zaupala svoje občutke drugim.
4. Mirno bom spala.
5. Še vedno upam da se bo vreme izboljšalo.. pa ne da bi to spadalo pod razloge sam tko povem. (:

Nasvet za konec?
Ne obiskujte javne, resne glasbene šole (brez zamer tistim, ki to že počnejo, dokler ste kul sem z vami. =P)

Mir z vami in lahko noč. 

P.S.: še vedno se nisem znebila odmevou violončel, klavirja ipd. -.-

Želim si da bi bila objava nekaj posebnega.

Jah, želim si da bi bila tale objava nekaj posebnega. Vendar moja lenoba ni istega mnenja. Hm.. O čem naj sploh pišem? Naj pišem, kako bedno je moje žiuljenje zadnje cajte? Naj napišem kako se mi nič ne da? Naj napišem...ubistvo, naj spet nakladam? xD 

Uzela bom kar tatretjo opcijo. To že tako ali tako skos počnem. Nakladam. Ja, nekaterim se zdi nakladanje dar, meni pa je tole nakladanje le posebna muka, ki jo trpim na vsaki oceni spisa, ker pač moj spis ne vsebuje tistega kar bi mogel (so zelo globoki na svoj način). =p Ampak pustimo zdaj to. Am... Aha! U ponedeljek, ko bi se seveda mogla učit nekaj (beri: fiziko-.-) sem se tako dolgo odločala ali bi mogoče raje odšla ven v naravo slikat in na sprehod. Seveda sem se to odločila ob tako popolni uri da mi je sonce na konc pobegnilo za oblake. Svaka mi čast. xD Ampak nisem se dala! HA! vseeno sem šla slikat, seboj pa sem vzela mojega večnega modela mojo sestrico anjo. (: Korakali sva preko dolin in hribov in seveda tipično zame, sem slikala vsak grm in vsako drevo xD (slik še nimam,.. a morem sploh še kej dodat? :P) Tako je to. Nisem se učila in na koncu sem zvedla da sploh nisem bla najaulena. -.- Ma jebeš. xD 

Torek. Zopeet sm odšla na sprehod. Ampak tokrat je bil drugačen. Moj spremljevalec je bila 4nožna, črna, kosmata, luškana psička Čarna. <3>

Tako je to. (:

Zmanjkalo mi je idej

kaj napisat zdej

zato bom se poslovila

in še kakšno bol smiselno objavo v prihodnosti naredila.*

Ćaućić*

The veronicas x3

Fascinantno

Zadnje čase prekleto veliko uporabljam besedo fascinirati. No, če pogledate le eno objavo nazaj jo boste zasledili in to že v naslovu. Jah, v preteklih dnevih me je veliko stvari fascineralo. V bistvu me fascinira vse, kar se mi prikaže pred oči. Fascinirajo me prijatelji, ko izumijo kaj, kar je že bilo izumljeno, fascinera me pesem, za katero trdim da sem jo prvič slišala pa čeprav je na seznamu mojega itunesa že kak mesec? Hja.. Fascinera me moja muca Micy, ki v bistvu ne kaže nobenih življenskih sprememb ali kakšnega premika, če pomislim, sploh ne vem zakaj me fascinera. Pač. xD Fasicnerala me je moja sestrica Anja, pa čeprav se še vedno zjoka 2x dnevno in mi s tem izbriše vse razloge za življenje, fascinera me celo vreme, ki je sončno že cele 3 dni. Fascinerala pa sem se tudi sama s sabo. xD Jah, zbolela sem spet kar ni nič čudnega, v bistvu je bilo zame že dolgo od tega ko sem zbolela nazadnje. Fascinerala me je želja po tem da bi spet poprijela za flavto, ki jo kot kaže še vedno znam igrat. Danes pa me je fascinerala tudi misel da morebiti poprimem nazaj tudi klavir. Fascinantno je bilo tudi to da sem pospravila sobo in da veliiko manj časa preživim za računalnikom. Vsak dan znova me fascinera računalnik, ker odkrijem nekaj novega, pa čeprav je tam že od samega začetka. Ja.. pač, ne pogruntam hitr ampak ko pa pogruntam sem pa profesionalc. xD Najbol pa me je fascineralo to, da se nas je veliko polenilo za učenje, v bistvu se sploh ne učim skoraj nič več, podobni primer v temu je Nina. (= Ah jebiga. še teh par (14?) tednov in adios amigos. =P Tudi tile tedni do prvega dne v gimnaziji so me fascinerali. No, fascineralo me je še par dejstev in moje mišljenje tega dogodka, ampak tega ne bom opisovala. 

Vse besede so bile izrečene v taki meri, da lahko zaključim.

Uživajte,

in ne pozabite...Fascinerate me z vsakim premikom pa čeprav ta ni tektonski. x)

Pesem, ki me preprosto fascinera

Pesem, ki me preprosto fascinera. Nevem zakaj ampak okej. (=

Birthday. (=

Wabadabaduuu. It's my birthday today and I'm 14 now. (=

Waa počutim se... hm.. pa skoraj enako. xD problemou še kar ni konca in kraja, šola je še vedno bedna, prijatelje imam iste, vse je lajk the same. (= samo sprememba je, ko bom rekla da sem 14 vsakemu, ki me vpraša za leta. No big deal. (: Uglaunem rada bi se zahvalila vseeem, ki ste mi voščili danes, še predvsem Ajdi, ki mi je voščila točno na moj rojstni dan 8:17. Letos sem prejela toliko voščil, da jih na roke sigurno ne morem prešteti, pa tudi ne pomoje, če dodam še noge. xD Nekaj ljudi mi je tudi voščilo, katerih žal ne poznam še. (= Hm.. ja. Dan je bil pa bol običajen kot ne. V bistvu sem bila še bolj zaposlena, ker me do pol 7ih sploh doma ni blo. That's a birthday and a hafl. xD Ampak ni važno. važno je to da sem sedaj 14. Kaj se mi je do sedaj zgodilo? Hm.. Odpotovala sem v Ameriko in Egipt, z očitom sva se plazila po neznanih otokih in se pri tem čisto potolkla, naredila sem veliko neumnosti, prav tako veliko dobrih del (sem optimist), naučila sem se igrat kitaro, flavto in klavir, naučila sem se bordat pa če pogledamo zeloo nazaj tut smučat in pa plavat, se vozit z rolerji, skirojem in kolesom, peljala avto,  se naučila govort malo po francosko, nemško, hrvaško in angleško, šla a koncert od simple plan, duran duran in pink in še bi lahko naštevala... Kaj bi pa rada še naredila? Hm.. še bolj bi se rada naučila bordat, šla bi v Kalifornijo, naučila bi se surfat na valovih, naučila bi se japonsko, šla pogledat kitajski zid in eifflou stolp, se peljala u limuzini in se začela učit solo petja. Evo moje glaune želje. Seveda bi pa rada obdržala tudi svoje najdražje prijatelje.

Uživajte še naprej.

Pozdravćić. x)

Do česa lahko pripelje nezbranost voznikov

http://bilgalleri.dk/html/vid_vis.asp?VideoID=22034

Pri tem posnetku sem se zamislila. Ali je res treba tako grdo voziti in s tem uničiti nekaj nedolžnih ljudi?

Pogrešati

Jah, nimam več idej o čem bi pisala in si s tem potem belim glavo cel dan. Tako pač od časa do časa pride. Ampak potem mi Polona napiše da me je izbrala za naslednji člen verige Pogrešati. Polona, zelo sem ti hvaležna, ker spet pišem blog po nekaj dnevih.

Pa začnimo.

Hm.. kaj pogrešam? Trenutno pogrešam malo stvari, a ko se začne učenje začnem pogrešati vrtec, ki sem ga mimogrede takrat zelo sovražila. Pogrešam tiste dni, ko sem prišla iz vrtca (v katerem sm se že cel dan samo igrala) in se zleknila na kauč in gledala risanke do onemoglosti, ali pa se igrala najrazličnejše stvari, ne da bi me skrbelo da me čaka še cel dan učenja. Med počitnicami mi ni bilo treba prebirati težkih literatur ali se učiti.Ravno nasprotno. Če so bile počitnice zimske ali novoletne sem se ponavadi sankala in smučala tudi po cele dneve. Če pa so bile počitnice poletne, pa sem se naplavala do onemoglosti.

Pogrešam tudi mojega prijatelja iz otroštva. To je bil kužek Taček. Bil je razigran psiček, črnobele barve. Lastniki so bili sicer naši sosedje, vendar je na tega kužka pazila cela ulica. In tudi on je pazil na nas. veliko dni sem preživela ob njem, ga čohala po trebuščku in z njim tekala po travnikih. Bil je nekaj posebnega. Zelo ga pogrešam.

Ko pa govorimo o psičkih sem imela šeeno prijateljico. Ime sva ji z Lariso dali Pika. Bila je psička z najlepšim pogledom na svetu. Tako se ti je zasmilila da nisi imel kaj drugega kot da si ji skočil v objem in jo pobožal. Bila je izgubljen kuža in jo je pot zanesla prav h nam. Bila je bež barve in nekako spominjala na lisičko. Hmalu se je tako udomačila, da je lajala na vsakega človeka, ki je prišel mimo hiše samo da nas bi obvarovala in ko smo se kam odpravili, je tekla še dolgo za našim avtom in se potem vedno vrnila domov. Nekega dne, pa sta moja mami in larisin oči poklicala v zavetišče in prijavila izgubljenega psa. Prišli so po njega kolikor hitro se je dalo in Pike ni bilo več. Nekaj časa sem jo še obiskovala v zavetišču vendar mi potem več ni zneslo in je nisem več srečevala. Pika rada te imam.<3

Pogrešam tudi mojega pokojnega pradedka, ki je bil ponosen partizan. Velikokrat smo ga obiskali in ta nas je vedno sprejel s toplim nasmeškom na obrazu. Znal je uživati v življenju in res sem vesela da je bil prav ta pradedek moj. (=

Za konec pa še povem vsem mojim predragim prijateljem, da jih pogrešam vsak trenutek, ko niso ob meni ali ko jih moram za nekaj časa zapustiti ali prekiniti stike. Ne mislite da mi je vseeno. Rada vas imam. <3

Tako, toliko o tem, koga pogrešam.

Želim vam prijeten preostanek sobotnega večera.

From Krvavec.

Helou.


Sem na krvavcu in imam interneet<3.
ne mislite, da bloga nisem mogla pisati ali nisem hotela zaradi lenobe. Sploh ne. Vendar mi internet res ni bil nikoli usojen in je crknil (po domače povedano) točno takrat ko sem želela objaviti nekaj, zato vam bom v tej objavi napisala še včerajšni blog. Današnjega napišem zvečer, če bo internet delovau.

Smo na krvavcu in je zelo soončnoo. (: Sej je kul. Ni glih družbe ampak važno da se js učim bordat. (= Jop. Nisem še nekej profesionalc, ker sem se danes namreč šele začela učit. Noge me bolijo na muč. xD Use me boli. Peče. Jutr bom mela muskelfiber. -.- Samo zdej je pa kul. Sedim na toplem, pijem fruc in pišem blog. Kaj bi bilo lahko lepšega? Če pomislim na to, da me čaka še en teden istih dni se mi kar malo zagrauža, ampak okej. Ko bo konec počitnc bom v bordanju že profesionalc. =P No, ker že pišem ne, lahko povem da močnooo pogrešaam use moje najdražje prijatelje in prijateljice in vam sporočam, da vas imam rada. (= (ooo. :P) Hm.. pa sej nimam več kej za napisat.

Nč...Fajn se mejte*

Posebej za vas,

Nina iz Krvavca^^

sposobni. (:

Tako je. še en teden je za nami in jaz SPET nisem napisala posta do zdajle. Lenoba? Bo kar držalo. No in kaj se je zgodilo v tem preminulem tednu? Pa ubistvo nič posebnega. Šola, Šola, Šola... Petek je bil nekoliko bolj zabaven saj sva z Ajdo odšli v kino. Jupi dupi. xD Pa sej ni blo nekej hudo. Pač trmaste smo ble in smo hotle u kinu pa čeprou je bla na sporedu samu 3D sinhronizerana risanka. Jebiga. =P Spet smo natikale gor tista očala, v katerih nisva izgledali glih kot top modeli ne.. xD Usega je pa enkrat konec. ja. Čist konec je blo filma. čis inposible ne? =P Nisva vedle kaj počet pol (kot vedno) in sva pol kr domou odokorakale (z avtom ne peš. :D)

Sobota je bila...pač sobota. Odvlekl so me na Krvauc, kjer je snežilo spet ful in je blo dougcajt k ni blo keeeej pod milim nebom za počet. Dan se je vlekel in vlekel v neznano.

Nedelja. Lahko bi nam rekli da smo sposobni. Resnično sposobni. Kaj se je zgodilo? Odhajali smo iz krvavca domov in sposobno zavili narobe in se namesto v LJ odpeljali na Bled. Skratka, to smo opazili šele po tem, ko smo zagledali tablo z napisom Bled 4 km. -.- Za volanom pa je sedel kdo drug kot oči. Jah, če je ta meu 5 geografijo u šoli sm pa js papež. xD

Tko.. Ne bom vas več morila z mojimi prigodami, ker se tut men več ne da pisat, vm pa najbrš brt ne. (:

Zatorej..

Adios. x)

Don't worry! Help is here

No, saj ne vem kako bi začela...V življenju velikokrat pride do kakšnih problemov ali zank, v katere se z lahkoto ujamemo. Kaj narediti? Koga prositi za pomoč? Ne skrbite. Pomoč je tukaj. Jaz in Ajda sva se namreč odločili, da bova pomagali ljudem za boljši jutri. Se lepo sliši kajne? Uglaunem, začeli bova pisati blog prav na to temo. Problemi se vam ne bodo zdeli več tako črni in temni. Razsvetlile bova vaš um in vas pripravile h rešitvi problema. Plemenito kajne? (: Bodite spremljevalci najinega bloga, katerega žal še ni...Kmalu! Mogoče celo danes. Takoj, ko bo mogoče vas linkujem. :D Seveda pa naju lahko kontaktirate tudi na mail: cruel.reality113@gmail.com. Pomagali vama bova, kolikor se bo to pač dalo. Naj bo več brezskrbnih dni. ;)


Tukaj je link: www.we-can-help-you.blogspot.com

Life is hard =P

Helooou. I'm back from Krvavec. (: Miss me? :P

Uglaunem, kje naj začnem? Saj še sama ne vem, ker se je dogajalo na Krvavcu NIČ. Prvi dan, to je bil petek smo prišli in že takoj sem vedela, da tole ne bo čis zame. Ful je pihalo in zeblo me je kot najbolj premraženga použa. (zakaj použ? don't ask me xD) Prišli smo do apartmaja naših ''prjatlou'' ki jih nisem še v življenju videla. xD Uglaunem, pr njih itak skos kadijo in sem bila v petih minutah kot prekajen pršut. Potem pa še ena groza. Uletimo u naš apartma. Vidim eno sobo, v kateri sta bila dva pograda. Maj gad k tm ni blo zraka not popolnoma nič. Soba namreč ni imela oken. No, sočustvujem pa z mami in očijem, ki sta mogla spati na raztegnjenem kavču, pri katerem so še meni noge štrlele čez rob. Ah ja. Ampak itak se je že zmračilo in zimskih radosti ni bilo. Šli smo le na večerjo h ''kadilcem'' vendar sem prav hmalu pobegnila ven, ker sem bila že 2. čisto prekajena. c-c-c.

Naslednji dan je bila sobota. (: Šli smo na pohod po gorah (ni bil glih pohod, sam zame je itak usak uspon pohod tko d ja..). Niti predstavljati si ne morete kako je zoprno, če u smučarskih hlačah, snežkah in čist zadekan kokr se da lezeš po kakšnem metru snega v HRIB! Groza, čis so me zmučl. No, smučat se glih nismo šli, ker je itak al itak skos snežilo u pounu pa pihalo na muč. xD Najbolj zanimiv pa je bil oči, ki je optimistično odmetaval 2 metra snega iz terase. Usi so se mu smejal ampak ne, on je še kr ustrajou. In uspelo mu je nekje do 1/4 terase. xD Ni kej, snega je blo pač velik. (: Js sm zvečer še mal fotograferala bližnjo okolico.

Nedelja je bila in with no suprise, še vedno smo bili na Krvavcu xD. Spanje res ni bilo prijetno, kajti spet sem se skor skuhala. In ne, ni me zeblo. (: Danes je še bolj snežilo. Sneg, sneg, sneg povsod. -.- Ampak smo se js, sestrca pa mami odpraule sankat. Sam smo po kakšnih treh spustih omagale, pa tut prepihalo nas je že. Da ne omenjam zasneženih nosovou. xD Ceu dan se je speet vleeeekuuu. Seveda pa sta bila mami in oči čiis naudušena in sklenila, da tja odidemo že spet takoj naslednji vikend. Kriminal! Js sm bla čis zgrožena ampak sem preživela. Sam sprjaznt sm se mogla z dejstvom da bo moj naslednji vikend približno enak kot je bil tale. Ampak boljše dejstvo pa je bilo, da odidemo domov. Končno! (: Uglaunem, spakeral smo se in šli domou. Poledica in sneg sta nas spremljala use do doline.

Pa sej če premislim dobro, saj ni blo tkoo slabo. TVja sm se nagledala, mal knjige prebrala, zmrzovala na snegu... No bom raj ostala pri temu da se ne bom glih z največjim veseljem vračala tja. Ampak živeti je treba dalje. =)

HaveFun.

Life is hard.

Sayin' goodbye

Jah, sej ni tko tragično kot se zdi v naslovu in ne skrbite, ne zapuščam bloga. No, v bistvu ga zapuščam za ta vikend, tako da ne pričakujte novih objav. Starši so si na vsak način želeli preživeti vikend s celo družino. -.- In plani so se uresničili. Za cel vikend vas zapuščam, ker gremo na Krvavec. Daleč, daleč stran bom od normalne civilizacije in MSN-ja in seveda tudi bloga. Edino, kar lahko še zgubim je, da mi crkne telefon ali, da po možnosti ne bo signala. In poleg vsega tega se je zgodilo še nekaj. Računalnik mi preprosto ne prepozna iPoda, tako da ga niti napolniti ne morem. Ne vem zakaj se mi to dogaja ampak tut prou! Mislm da se mi nekdo želi maščevati. -.- Vikend na Krvavcu? Hm.. pa saj pomojem ne bo tako zelo slabo. Sabo bom vzela fotoaparat (če mi ne crkne) in slikala do nezavesti. (: Tako, to je to. Pogrešala vas bom. (=

ČaukoBauko.

OpisDogodkaAliVsakdanjegaDne.^^

Oukeej. Zadnje čase bolj malo pišem. Zakaj? Mislim, da bo kar lenoba glavni dejavnik. Pa kdo bi mi zameril, če pa bi potem pisala neke poste v katerih bi po dougem branju vprašal samega sebe: Pa kaj sm js zdej prebrou? No, zaradi tega pa se potem nisem spravljala pisat. Ampak je nekaj takih stvari, ki jih moram zabeležit bi se reklo.

Pa začnimo kar z najbolj oddaljenim dogodkom, ki se je zgodil v soboto. V nekaj besedah povedano: Larisa, Grozljiuka, Zabava, pol 2 zjutrej. No, tole mislim da tudi če bi se trudili povezovat v stavke nebi dojeli bistva in ne pametnjakovič, nisva gledali grozljiuke ob pol dveh zjutraj ;). Začnimo kar pri prvi besedi: Larisa. Je superwoman, ki me je rešila pred tem da bi morala soboto preživeti z babico. Močno se ti zahvaljujem. Ampak nebi bile me me, če se nebi nekaj dogajalo ko je pri meni kajne? (= 2. Grozljuka. Z lariso sva se odločili, (v bistvu sm js hotla in jo prepričvala) da igrava scary maze game. Za tiste, ki še ne veste kaj je na gugl pa napisat not scary maze game ;). No, sprva sva mislile, da bo šlo če imava zaprte oči.. Jeah right xD. Potem sva si pa rekli, jah nč, opogumt se bo treba! In sva začeli. Vsaka je nekaj odigrala. In so šle počas prva stopnja, druga stopnja... 3.??? Wtf? taku ozku, ej tu se bo sgurn zdele prkazalu! Mi je dopovedovala Larisa, vendar je šlo men čez eno ušeso not čez druzga pa vn. xD In smo šle.. Seveda k sm pa js rojena pod nesrečno zvezdo sem pač js pršla na vrsto pri koncu. In js si rečem.. mah pa sej bo.. in začnem. Z širooko odprtimi usti in močno skoncentriranimi rokami se odpravim na pot,... bila sem že bolj pri koncu in se začela Larisi posmehovati, češ da ni skrbi. Šla sem gor in gor in skoraj že zmagoslavno prestopila v naslednjo stopnjo, ko sem zagledala pojavo! Gledala me je z očmi naravnost (zenic nisem opazila) in me tako ustrašila, da sem iz sebe spravila tak krik, da nisem niti vedela če slišim sebe xD Bil je krik najbolj natreneranga kričača za grozljiuke. Nisem vedela da moje glasilke to sploh premorejo. Za tem je sledil še eden in potem prva beseda OMAAAJGAAD! in to sem ponovila najmn 5x, ko me je potem Larisa začela mirit. Sama seveda tega ni vidla, ker me je seveda spodbujala tako, da je zatisnila oči kolikor se je dalo.-.- Tako.. Preidimo na 3. besedo.. Zabava. Ja zabavale smo se itak skos, poleg tega, da smo se ob polnoči spravile snemat zadnji deu najinega vrhunskega filma, pele white christmas na vse načine smo ga lomile tako do pol 2. Evo to so bile vse besede. (= A še zmerej mislš da pomenjo d smo grozliuko gledale? (= Seveda pa so bile tukaj posledice kot naprimer neprespanost ampak jebiga. =P

Naslednja zgodba pa govori o geografiji in naši retarderani učiteljici, ki mi je totalno zgrešeno popravljala test. V glavnem, to je kriminalno dejanje naše učitlce! Napak še in še, cele točke odbija kot, da bi bilo za šalo in vprašanja sestavi tako nerazumjivo da jih nebi sam einstein razumel. Retard! Celo uro sem se z njo pregovarjala in ni mi dala prav! Ampak za njo ne bom zapravila niti prostorčka več v tem blogu. (=

Danes pa je zapadel sneg. Wuuhuuu. (= Obožujem sneg. Razen mogoče mraza, ki pride zraven kot po tpo šopu k dobiš še en izdelek gratis. Jap, tole bi mogl prepovedat xD. Res me je zelo presenetil in zapadlo ga je kar veliko za en dan. Vendar ni bil glih primeren dan za to. Zakaj ne? Zaradi tekmovanja iz angleščine. Ne logično? Beri naprej. (: Ja, samo tekmovanje je bilo super. Ampak če gre za državno in moraš malo dlje kot na svojo lastno šolo in so zameti na cestah in te pol ne morjo pridt iskat, da laziš po snegu ku zgublen bogu za hrbtom da najdeš prijateljico, ki je tvoje edino upanje da ne zamrzneš... Ja, potem pa res ni več tko fajn k se je na začetku slišalo. Ampak ne bom se prtožvala. Živa sm, toplo mi je zdej, use je kul. (:

Ja to je to. (= Nimam kej druzga za napisat več ker tako al tako se ti nebi dalo več brt zato hvala za razumevanje.

Lep pozdrav,

Ninč.*

Movie played by Larisa and Nina =)

Hello. =)

1. Opravičujem se za mojo odsotnost vendar nam internet žal ni naklonjen. Takoj v petek seveda mi vedno premini in se zbudi šele v ponedeljek ali torek popoldne.

No, in kaj sem počela ves ta čas?

Sobota: Do 3h nič posebnega... v bistvu nič nasploh =). Po tretji uri pa sva jo z Lariso mahnili proti našem največjem pobočju (ne, ni velik xD) s sankami na ramenih in zapakerane tako da bolj nebi mogle biti. Ja, odšle smo se sankat. xO Sankale smo se tako dolgo, da smo bile na koncu že tako izmučene, da smo po vsakem koraku padle v sneg. No, potem sem jo seveda spet celo pot nazaj domov prepričevala, da naj pride h meni. In na koncu mi je (kot vednu =P) uspelo. Seveda je prišla šele okrog 7ih... Saj, razumevajoča dolga pot, ko smo pa kar tri hiše narazen (brez zamer Larisa =D). Kaj smo počele pri meni? Poleg tega, da nismo znale upravljati mikrovalouke in smo kokice pet minut več delale, da smo gledale filme, se smejale ... Posnele smo film =).. Po mojem scenariju (beri: Življenska avdicija) smo posnele nekaj prizorov, ki jih moram še zmonterat :D... Nekaj utrinkov zelo hmalu, vendar pa boste na film mogli še malo počakati =). Sej nama itak vedn dogaja xD.

Micy the supermodel =)

Jeej. Je četrtek in jaz sem bila zadnji dan na ''bolniški''. Saj upam =). Stanje se mi je neverjetno izboljšalo kar čez noč. Seveda sem za to zelo vesela, kajti kot bolnik res nimam kaj za počet. Seveda pa sem danes spet stopila v fotografsko vlogo in slikala mojega stalnega obiskovalca mucko Micy. Ni me glih jemala resno, kajti vsakič ko sem ji rekla naj pogleda gor je še toliko bolj sklonila glavo, se malo pretegnila in zaspala nazaj. Vendar pa nisem zgubila živcev in nekaj slik mi je uspelo narediti. =)

Bolezen zna biti težka stvar.

Da začnem. Najprej se opravičujem, ker že dolgo nisem pisala, vendar nisem imela kaj za napisat. Evo zdej pa mam nekej. Ja, zbolela sem. Dizestr! Kriminal! -.- No, in kako se to zgodi? En dan se pogovarjam z mami in ji rečem: Jaz pa že presneto dolgo nisem bila bolna (kar je pri meni čudež =D) in kaj se potem zgodi? Danes sem se od slabosti komaj dvignila iz postelje! Da ne rečem, tudi glavobol je bil isti. Sepravi to je pomenilo eno. Da sem zbolela. Super sem si rekla, se vrgla nazaj u posteljo in lepo zaspala. (ker seveda drugega ob 7ih zjutraj nisem imela za počet). Preostal dan, ko sem se zbudila je mineval približno enako. Plus tega, da sem še ene 2x zaspala, sem srkala topel čaj, pokrita do nosa z dalincem u roki in pogledom usmerjenim v štirioglato škatlo (beri: televizor). Jah, ob koncu sem znala že vse top-shop reklame na pamet. Dougčas uglaunem. No, poleg usega tega mi je na vsake petnajst minut pozvonu telefon in kdo na drugi strani linije? Mami. Navrgla mi je nekaj naukov, da bi se mogla bol čuvat, pa d smo z mojo sestrco skos boune,... ipd. seveda, se mi tega res ne da poslušat več in svoje misli za tistih pet minut maminega govora usmerim v druge stvari.

Nimam več kej razlagat, bistvo sem zajela, svoje občutke sem vam opisala zato...

HaveFun.

Bye.^^

Psiholog ali vampir?

zadnje čase sem veliko razmišljala o moji prihodnosti. Seveda bi bila najraje živela bolj umetniško npr. petje, muzka, pisanje knjig in scenarijev, igranje,... vendar pa v tem ni nekakega denarja. Sploh sedaj ko je gospodarska kriza. (demt-.-) No, isto to nam je rekel nek mizar: (citiram) lejte mizarstu nikul ni melu krize.. nrdiš tm stopnice pa tm pa je puf 3000 eurou na roke. evo ti! Lej boš šu za računalničarja... pa povej mi luba duša kua boš pol? kua boš delou? ja nč ne. Ampak ne skrbite, ne grem za mizarja =) Včeraj se me je nekaj prešinilo, da lahko uporabim moje sposobnosti veliikega nakladanja. Ja, prišla sem do velike ideje, da mi morebiti leži psihologija, ker sem včeraj namreč kar naenkrat začela metat besede, ki so resnično smiselne. (ko sem tolažila depresiranega prijatelja) Npr. ne pusti se, da te ena slaba stran potegne na svojo stran in s tem pozabiš na vse dobre strani življenja. =) Seveda pa to še ni vse (joj kuk me tu spominja na top-shop reklame xD)! Danes sem seveda vse svoje sošolce prepričevala, da vse kar vidijo si samo predstavljajo in tega v bistvu sploh ni. Ni kej, večina me je čudno pogledala, vendar sem začela naprej s svojimi teorijami in nekaj par jih je celo začelo skrbeti.. še malo pa bi dobila že kakšnega pacienta xD. Seveda pa nisem jaz kar tako. Moja druga izbira prihodnosti pa se najde v vampirjih. Nimam pojma zakaj, ampak ko sem gledala film Twilight (nuem če sm prou napisala. ma whatever. :D) sem dobila idejo, da želim postati vampir. Kot prvo so nesmrtni in zeloo hitri. Ja, sem nora, ampak vsak mora biti malo nor da pride čez življenje. Ne vrjameš? ooo kar začni.


Tako, to mislim da bo kar to, kar ima veze s psihologi in vampirji. Ne bom predolga, ker vem da tega ne želite =). zato samo še eno pametno za konec: To kar si sedaj prebral/a si samo domišljaš. V bistvu tega sploh nikoli nisi prebral. Trust me. =)

Nothing special.

Je sreda in že 2 cela dni nisem pisala bloga. Ne mislite, dragi bralci, da se na vas nisem spomnila; vendar mi internet že celih 48 ur dela preglavice, ker pač noče in noče delat pa če se na glavo postavim (kar dvomim da bi pomagalo v vsakem pogledu). No torej, kaj sem počela? Kaj zanimivega? Ubistvu ne =) Kot ponavad. Za šolo sem začela delat šele včeraj (do takrat nisem niti prijela zvezka). No, sedaj mi internet končno dela, ampak kaj se sedaj zgodi? moj računalnik mi preprosto crkne (po domače povedano). In sedaj ždim za skupnim družinskim računalnikom sredi dnevne sobe. -.- (dizestr!) No, da še malo opišem svoje preživljanje včerajšnega dne. Kot sem že rekla, sem poprijela za zvezke biologije, vendar jih nisem prav dolgo držala, ker se mi učiti preprosto ni dalo. Ja, to sem pa jaz in moja lenoba. Potem kasneje, pa mi je dan polepšala ajda, ko je zvečer prišla malo prej, da sva potem skupaj odšli na aerobiko (mučno, vam pravim). Tisto uro prej je bila ajda moj supermodel, na kateri sem preizkušala svoj fotoaparat. Slike so ratale odlične. Mogoče kakšno kasneje objavim, če bom dobila ajdino dovoljenje (mišn inposibl. xD). Na aerobiki sva se imeli zeloo super (če odmislim mučenje pri delanju trebušnjakov, ki jih kar ni bilo konec). Danes trpim majhne bolečine v mišicah. Kaj pa se je zgodilo danes? Začetek dneva je bil odličen! =) (še posebej ustajanje ob 7ih -.-) nadaljeval pa se je malo slabše, kajti name so leteli neresnični očitki in laži vendar imen tukaj ne bom omenjala, kajti morebiti me obtožijo še tega. Groza vam rečem. Posledice: Močen glavobol in totalno razkurjena! kasneje sem skoraj pozabila na kitaro, ker sem se pogovarjala po msnju in si lajšala dušo s tem, da sem to nezgodo iz šole povedala mojim prijateljem, ki so seveda stali na moji strani (res pomaga, priporočam ;D). Pri kitari sem čist razturala (kot vednu =p) in se imela dobro (kot vedno =P). Potem sem očita šeenkrat premagala u namiznem nogometu, sedaj pa sem usposobila ta računalnik, s katerega vam pišem. Jah, kot pravim. Nič posebnega.

=)

Dougčas.

Danes, pa je eden od tistih dni, ki ne vem kaj bi napisala pa čeprav sem imela prej toliko idej, ki se jih seveda ne spomnim. Naj povem namreč, da imam spomin kot zlata ribica, pamet kot kokoš in lase imam bol blond barve kot ne. Res mi ni pomoči kajne? No pa da opišem svoj prvi dan v šoli po počitnicah. Z eno besedo: Dougčas. Poleg tega, da sem spet videla tiste moje zveste prijatelje mi nebi nič mankalo, če bi bili prazniki nekoliko daljši in mi nebi bilo treba ustat že ob 6.20 -.- (dizestr. vam pravm). Sicer sem seveda potegnila spanec in skoraj nazaj zaspala, vendar je to nemogoče, če imaš mami, ki ti vsake pet minut na vrata d se ustaneš (kar je seveda priročno). Budilka pri meni namreč nebi zalegla. Če ne drugega, bi ji dala ven vse baterije, ki jih premore, se še enkrat obrnila in zaspala nazaj. Potem pa šeena groza,( kot da nebi bilo dovolj, da sem se še vsa zaspana primajala v šolo) izvem da sem dežurna. Ampak to še vedno ni use! Tam, kjer je bilo moje mesto neplačanega dela (dežurstva) je bilo tako mrzlo (spraševala sem se že, ali mogoče na obisk pridejo pingvini) da sem se vsa tresla. Družbo že na vse zgodaj sta mi delala Jan in Miloš, katera dva sta zganjala norčije že tako zgodaj. Vendar je precej hitro minilo. Preduro sem itak bolj odspala (v glavi) kajti zavedala se še nisem, da dejansko dežuram. Drugo, tretjo in četrto uro sem slonela ob radiatorju z angleškimi delovnimi listi v roki in peto sem preživela ob poslušanju ipoda od Jana. Nothing special.-.- 6. uro sem se malo razbudila, kajti Jing me je nadomeščala, da sem se šla z Nino in Ajdo malo znoret na plesne.=) Potlej je blo pa itak že konec in kakor hitro sem mogla sem jo ucvrla iz šole. (:

To je bilo preživljanje mojega prvega šolskega dne po počitnicah. Saj sem povedala... z eno besedo rečeno: DOUGČAS.


Uživejte. =)

Namizni nogomet, politiki in še mnogo več

Danes zvečer je h meni prišla moja sorodna duša Larisa. Prišla je iz dveh razlogov. Manj pomembni je bil ta, da se je želela pomeriti z menoj v namiznem nogometu in ta bolj pomembna, ker me je pogrešala (saj optimistična sem lahko =D) . No, prvo igro sva se obe uvajali not, nič posebnega. Vse naslednje igre so bile pa pravo mučenje za glasilke. Najprej sva igrali še normalno, poleg tega pa plesali in peli pesmi iz high school musicla :) (ubistvu sva se bol drli xD). Nasledno igro pa sva že profesjonalno komentirali. V igri so bili ponosni slovenci (janša, kresalova ipd.) proti divjim mačkam (murko, mario, jelinčič ipd.). Janša je bil najverjetneje najbolši strelec. No tako sta potekali dve igri, po katerih sva se z lariso morali kar malo odpočiti, kajti komentirali sva namreč s kričanjem ena čez drugo, npr. in zdaj strelja jelinčič ali bo turk obranil? ja ja ja odlična obramba, sedaj pa napada murko... No po tem pa sva se šli še napadanje gimnazije proti oš bršljin in na golu sta bila Larisa (gimnazija) in fink (oš bršljin) v napadu pa Nina, Nina, David in seveda Jan, ki je dal zadnji gol in oš bršljin prislužil zmago xD. Za gimnazijo pa so napadali jopca, mr. T., ana itd. No, po tem sva odigrali šeeno s politiki in nato resnično omagali.

Kaj vse nam naredi domišlija?

HaveFun^^

Sneg zna biti zelo fotogeničen^^

Danes sem bila zelo fotografsko nagnjena, kajti že zjutraj (ob devetih me je zbudila mlajša sestrica -.-) ko sem opazila, da sneži sem takoj pograbila svoj fotoaparat in se odpravila ven fotografirat. Sicer pa nisem prišla dlje kot do naše terase, kajti v pižami in copatih res nisem nameravala gaziti po snegu. Vendar pa sem toliko hitro, kolikor sem prišla ven, tudi odkorakala nazaj v hišo (ponavadi mraz pride u kompletu s snegom xD). No, ko sem se vrnila notr, je moja mami že nestrpno čakala z zajtrkom (ubistvu me ni noben čakou več, k so že usi pojedl, sam bodmo optimistični =D). Potem, pa čez nekaj časa uleti mami v sobo: Nina obleč se, čez 15 min gremo na gače na pohod. Js sm bla seveda čis happy (not xD). Ampak po kratkem premisleku sem se odločila, da ne jezikam več, seboj uzamem fotoaparat in slikam do nazavesti. =) Pot je bila dolga (niti ne ampak zame je itak usaka pot z avtom dolga xD) in čas sem si krajšala z poslušanjem mojega slavnega iPoda, ki je na srečo še živ (prejšni mp3 sicer, je odslužil svoje delo tako da je zamrznil, predprejšni pa je pregorel + po njem je cela hiša zard tega zaudarjala xO). No, ko smo končno prispeli, sem seveda s svojo sposobnostjo v avtu pozabila fotoaparat in sem ga nato morala it iskat dol iz vrha hriba, potem pa šeenkrat jovo na novo gor -.- (mučno pač). Pot nazaj gor je bila seveda še toliko daljša, kajti ustavila sem se pri vsakem drevesu, ki mi je stal na poti (v bistvu so bili ob potki ampak ni važno :D). Potem pa ugotovim: matr je sneg fotogeničen. Ja, taka je bila moja pot spoznanja, da sneg ni le sneg, vendar tudi model.

Se vam zdi čudno? poskusite ga fotografirati ;)

A few pictures:


(doma)


(še vedno doma =D)


( 1. fotogenično drevo xD)


(Še par smrek :D)


(drevo :D)


(moja budilka = moja sestrca =D)

To je vse o snegu, ki je resnično fotogeničen. =)


MejteSeFajn. ;)