Miracle has happened

Danes je bil neki tak, bolj poseben dan. (: Ampak ne bom opisovala kaj sem počela da sem sedaj srečna in kaj me je spravilo v dobro voljo. No, na nek način ja. Zgodil se je namreč ČUDEŽ. To je tak čudež, ob katerem pomisliš, da si je precej soroden z guinnessovimi rekordi, s tektonskimi premiki in izbruhi že nedelujočih vulkanov. No, da preidem h bistvu. Larisaa je pršla ceeliih 50 metrouu daleč do meneee. (: Nisva se vidli že približno dva tedna, pa čeprav sva sosedi. Ampak to ni use. Prišla je h meni in igrale sva košarko. A vidite sedaj o čem govorim? Guinnessova knjiga rekordov bi pomoje veselo odstopila eno stran za ta rekord, ki se je zgodil danes, okoli 6ih, na turkovi ulici, v prelepem mestecu Novo mesto, v čudoviti majhni državici Slovenija. Rekord se je zgodil Larisi Florjančič. 

Rečem lahko le,

Svaka ti čast Larisa. ;)

HaveFun. (=

Odmev

Danes je sreda. Depresiven dan na kubik.
Sneg? Pa ne mi srat no.
Slovenščina kontrolna? Khm. brez besed.
Nasplošna zbranost? Že cel dan pod ničlo.
Počutje? Ekstremno zaspana.

Tako je to. Sem na nuli. Ubistvo še pod njo. Ju3 pa je zgodovina o kateri ne da bi lagala nimam pojma. Z eno besedo. Depresija. Ja, tako je to. Cel dan se srečujem tudi že z Murphyjevimi zakoni. Za preminit. -.- Poleg vse te depresije pa se danes zgodi, da sem prestopila prag temačne stavbe, v kateri ni miline in tople besede, v kateri ni izrečenih vicev in sodobnega govora. V stavbo mučenja in zgodovinske vsiljene kulture. V stavbo, ki ji rečemo glasbena šola Marjana Kozine. Da. Grozno.
Občutje ob vstopu: prestrašeno in zgroženo.
Reakcija na glasbeno šolo: Kurja polt.
Prve izrečene besede po dolgotrajnem molku: večinoma sem molčala..
No sicer pa sem ustopila v stilu xD, bila sem dokaj iztopajoča na proti potencjalcem, ki so to šolo obiskovali. Vstopila sem z ipodom v ušesih in samimi dobrimi mislimi. =P Ne mislite, da sem odšla brezveze mal ravnotežje notri držat. O, ne! Šla sem na nastop moje sestrice Anje. Ampak kaj se zgodi...
Mami: Anja bo imela samo začetni točki, potem sledi ena ura nastopa glasbenikov.
Jaz: (jo zgroženo pogledam, kakor mačka ko vidi vodo in rečem..) Zafrkavaš?..
Mami: Ne, poglej.
In mi potisne v roke seznam nastopajočih in njihove točke. Na hitro ga preletim. Violina, violina, klavir, oboa?!.., flavta, klavir, violončelo... God, I know you hate me, but could you just help me now? It's kinda emergency. Ne, ni se odzval na moje prošnje. Demt. Sedela sem tam, v dvorani, nepremično in pofotkala Anjo. Zapeli so eno pesmico, zapeli so drugo.. in nato je sledila resna glasba. Nekaj časa sem jo ''poslušala'' s pomočjo ipoda, vendar me moja preljuba mati dregne in reče naj bom saj toliko olikana da izgleda kot da poslušam. No prav.. Seveda sem se dolgočasila. Nato pa kinder suprise. Na oder pride učitlejica. In to ne neka nenavadna učiteljica. Pride učiteljica, ki sem jo vedno sovražila. Seveda je postalo kar zanimivo, ko sem jo komenterala z mami in sem izpovedala dušo, da dejansko deluje ona kakor mrož. Brez heca. No, proti koncu mi je že vse donelo v ušesih. In nato. Ta usodni trenutek. Trenutek zadovoljstva in veselja. Konec. Super kul. Oddrvela sem kolikor hitro so me noge nesle. Haha! Nasvidenje glasbena šola. (: Pa saj ni bilo kaj preveč drugače v počutju, ker je bilo zunaj spet mrzlo za izdihnit dušo. Ja, odpeljala sem se domov, vse mi je še odmevalo v ušesih, se usedla pred računalnik in razmišljala, kako naj vam ta dogodek tem bolj nazorno in natančno uprizorim. Mi je uspelo? Tega ne morem zatrditi sama. A sem si vsekakor olajšala dušo. Zakaj?
1. Nova objava, ki ima končno neko bistvo.
2. Premagala lenobo.
3. Zlila sem se na papir (ekran) in zaupala svoje občutke drugim.
4. Mirno bom spala.
5. Še vedno upam da se bo vreme izboljšalo.. pa ne da bi to spadalo pod razloge sam tko povem. (:

Nasvet za konec?
Ne obiskujte javne, resne glasbene šole (brez zamer tistim, ki to že počnejo, dokler ste kul sem z vami. =P)

Mir z vami in lahko noč. 

P.S.: še vedno se nisem znebila odmevou violončel, klavirja ipd. -.-

Želim si da bi bila objava nekaj posebnega.

Jah, želim si da bi bila tale objava nekaj posebnega. Vendar moja lenoba ni istega mnenja. Hm.. O čem naj sploh pišem? Naj pišem, kako bedno je moje žiuljenje zadnje cajte? Naj napišem kako se mi nič ne da? Naj napišem...ubistvo, naj spet nakladam? xD 

Uzela bom kar tatretjo opcijo. To že tako ali tako skos počnem. Nakladam. Ja, nekaterim se zdi nakladanje dar, meni pa je tole nakladanje le posebna muka, ki jo trpim na vsaki oceni spisa, ker pač moj spis ne vsebuje tistega kar bi mogel (so zelo globoki na svoj način). =p Ampak pustimo zdaj to. Am... Aha! U ponedeljek, ko bi se seveda mogla učit nekaj (beri: fiziko-.-) sem se tako dolgo odločala ali bi mogoče raje odšla ven v naravo slikat in na sprehod. Seveda sem se to odločila ob tako popolni uri da mi je sonce na konc pobegnilo za oblake. Svaka mi čast. xD Ampak nisem se dala! HA! vseeno sem šla slikat, seboj pa sem vzela mojega večnega modela mojo sestrico anjo. (: Korakali sva preko dolin in hribov in seveda tipično zame, sem slikala vsak grm in vsako drevo xD (slik še nimam,.. a morem sploh še kej dodat? :P) Tako je to. Nisem se učila in na koncu sem zvedla da sploh nisem bla najaulena. -.- Ma jebeš. xD 

Torek. Zopeet sm odšla na sprehod. Ampak tokrat je bil drugačen. Moj spremljevalec je bila 4nožna, črna, kosmata, luškana psička Čarna. <3>

Tako je to. (:

Zmanjkalo mi je idej

kaj napisat zdej

zato bom se poslovila

in še kakšno bol smiselno objavo v prihodnosti naredila.*

Ćaućić*

The veronicas x3

Fascinantno

Zadnje čase prekleto veliko uporabljam besedo fascinirati. No, če pogledate le eno objavo nazaj jo boste zasledili in to že v naslovu. Jah, v preteklih dnevih me je veliko stvari fascineralo. V bistvu me fascinira vse, kar se mi prikaže pred oči. Fascinirajo me prijatelji, ko izumijo kaj, kar je že bilo izumljeno, fascinera me pesem, za katero trdim da sem jo prvič slišala pa čeprav je na seznamu mojega itunesa že kak mesec? Hja.. Fascinera me moja muca Micy, ki v bistvu ne kaže nobenih življenskih sprememb ali kakšnega premika, če pomislim, sploh ne vem zakaj me fascinera. Pač. xD Fasicnerala me je moja sestrica Anja, pa čeprav se še vedno zjoka 2x dnevno in mi s tem izbriše vse razloge za življenje, fascinera me celo vreme, ki je sončno že cele 3 dni. Fascinerala pa sem se tudi sama s sabo. xD Jah, zbolela sem spet kar ni nič čudnega, v bistvu je bilo zame že dolgo od tega ko sem zbolela nazadnje. Fascinerala me je želja po tem da bi spet poprijela za flavto, ki jo kot kaže še vedno znam igrat. Danes pa me je fascinerala tudi misel da morebiti poprimem nazaj tudi klavir. Fascinantno je bilo tudi to da sem pospravila sobo in da veliiko manj časa preživim za računalnikom. Vsak dan znova me fascinera računalnik, ker odkrijem nekaj novega, pa čeprav je tam že od samega začetka. Ja.. pač, ne pogruntam hitr ampak ko pa pogruntam sem pa profesionalc. xD Najbol pa me je fascineralo to, da se nas je veliko polenilo za učenje, v bistvu se sploh ne učim skoraj nič več, podobni primer v temu je Nina. (= Ah jebiga. še teh par (14?) tednov in adios amigos. =P Tudi tile tedni do prvega dne v gimnaziji so me fascinerali. No, fascineralo me je še par dejstev in moje mišljenje tega dogodka, ampak tega ne bom opisovala. 

Vse besede so bile izrečene v taki meri, da lahko zaključim.

Uživajte,

in ne pozabite...Fascinerate me z vsakim premikom pa čeprav ta ni tektonski. x)

Pesem, ki me preprosto fascinera

Pesem, ki me preprosto fascinera. Nevem zakaj ampak okej. (=