26. februar 2009

Birthday. (=

Wabadabaduuu. It's my birthday today and I'm 14 now. (=

Waa počutim se... hm.. pa skoraj enako. xD problemou še kar ni konca in kraja, šola je še vedno bedna, prijatelje imam iste, vse je lajk the same. (= samo sprememba je, ko bom rekla da sem 14 vsakemu, ki me vpraša za leta. No big deal. (: Uglaunem rada bi se zahvalila vseeem, ki ste mi voščili danes, še predvsem Ajdi, ki mi je voščila točno na moj rojstni dan 8:17. Letos sem prejela toliko voščil, da jih na roke sigurno ne morem prešteti, pa tudi ne pomoje, če dodam še noge. xD Nekaj ljudi mi je tudi voščilo, katerih žal ne poznam še. (= Hm.. ja. Dan je bil pa bol običajen kot ne. V bistvu sem bila še bolj zaposlena, ker me do pol 7ih sploh doma ni blo. That's a birthday and a hafl. xD Ampak ni važno. važno je to da sem sedaj 14. Kaj se mi je do sedaj zgodilo? Hm.. Odpotovala sem v Ameriko in Egipt, z očitom sva se plazila po neznanih otokih in se pri tem čisto potolkla, naredila sem veliko neumnosti, prav tako veliko dobrih del (sem optimist), naučila sem se igrat kitaro, flavto in klavir, naučila sem se bordat pa če pogledamo zeloo nazaj tut smučat in pa plavat, se vozit z rolerji, skirojem in kolesom, peljala avto,  se naučila govort malo po francosko, nemško, hrvaško in angleško, šla a koncert od simple plan, duran duran in pink in še bi lahko naštevala... Kaj bi pa rada še naredila? Hm.. še bolj bi se rada naučila bordat, šla bi v Kalifornijo, naučila bi se surfat na valovih, naučila bi se japonsko, šla pogledat kitajski zid in eifflou stolp, se peljala u limuzini in se začela učit solo petja. Evo moje glaune želje. Seveda bi pa rada obdržala tudi svoje najdražje prijatelje.


Uživajte še naprej.

Pozdravćić. x)

21. februar 2009

Do česa lahko pripelje nezbranost voznikov

http://bilgalleri.dk/html/vid_vis.asp?VideoID=22034

Pri tem posnetku sem se zamislila. Ali je res treba tako grdo voziti in s tem uničiti nekaj nedolžnih ljudi?

Pogrešati

Jah, nimam več idej o čem bi pisala in si s tem potem belim glavo cel dan. Tako pač od časa do časa pride. Ampak potem mi Polona napiše da me je izbrala za naslednji člen verige Pogrešati. Polona, zelo sem ti hvaležna, ker spet pišem blog po nekaj dnevih.

Pa začnimo.

Hm.. kaj pogrešam? Trenutno pogrešam malo stvari, a ko se začne učenje začnem pogrešati vrtec, ki sem ga mimogrede takrat zelo sovražila. Pogrešam tiste dni, ko sem prišla iz vrtca (v katerem sm se že cel dan samo igrala) in se zleknila na kauč in gledala risanke do onemoglosti, ali pa se igrala najrazličnejše stvari, ne da bi me skrbelo da me čaka še cel dan učenja. Med počitnicami mi ni bilo treba prebirati težkih literatur ali se učiti.Ravno nasprotno. Če so bile počitnice zimske ali novoletne sem se ponavadi sankala in smučala tudi po cele dneve. Če pa so bile počitnice poletne, pa sem se naplavala do onemoglosti.

Pogrešam tudi mojega prijatelja iz otroštva. To je bil kužek Taček. Bil je razigran psiček, črnobele barve. Lastniki so bili sicer naši sosedje, vendar je na tega kužka pazila cela ulica. In tudi on je pazil na nas. veliko dni sem preživela ob njem, ga čohala po trebuščku in z njim tekala po travnikih. Bil je nekaj posebnega. Zelo ga pogrešam.

Ko pa govorimo o psičkih sem imela šeeno prijateljico. Ime sva ji z Lariso dali Pika. Bila je psička z najlepšim pogledom na svetu. Tako se ti je zasmilila da nisi imel kaj drugega kot da si ji skočil v objem in jo pobožal. Bila je izgubljen kuža in jo je pot zanesla prav h nam. Bila je bež barve in nekako spominjala na lisičko. Hmalu se je tako udomačila, da je lajala na vsakega človeka, ki je prišel mimo hiše samo da nas bi obvarovala in ko smo se kam odpravili, je tekla še dolgo za našim avtom in se potem vedno vrnila domov. Nekega dne, pa sta moja mami in larisin oči poklicala v zavetišče in prijavila izgubljenega psa. Prišli so po njega kolikor hitro se je dalo in Pike ni bilo več. Nekaj časa sem jo še obiskovala v zavetišču vendar mi potem več ni zneslo in je nisem več srečevala. Pika rada te imam.<3

Pogrešam tudi mojega pokojnega pradedka, ki je bil ponosen partizan. Velikokrat smo ga obiskali in ta nas je vedno sprejel s toplim nasmeškom na obrazu. Znal je uživati v življenju in res sem vesela da je bil prav ta pradedek moj. (=

Za konec pa še povem vsem mojim predragim prijateljem, da jih pogrešam vsak trenutek, ko niso ob meni ali ko jih moram za nekaj časa zapustiti ali prekiniti stike. Ne mislite da mi je vseeno. Rada vas imam. <3

Tako, toliko o tem, koga pogrešam.

Želim vam prijeten preostanek sobotnega večera.

16. februar 2009

From Krvavec.

Helou.


Sem na krvavcu in imam interneet<3.
ne mislite, da bloga nisem mogla pisati ali nisem hotela zaradi lenobe. Sploh ne. Vendar mi internet res ni bil nikoli usojen in je crknil (po domače povedano) točno takrat ko sem želela objaviti nekaj, zato vam bom v tej objavi napisala še včerajšni blog. Današnjega napišem zvečer, če bo internet delovau.

Smo na krvavcu in je zelo soončnoo. (: Sej je kul. Ni glih družbe ampak važno da se js učim bordat. (= Jop. Nisem še nekej profesionalc, ker sem se danes namreč šele začela učit. Noge me bolijo na muč. xD Use me boli. Peče. Jutr bom mela muskelfiber. -.- Samo zdej je pa kul. Sedim na toplem, pijem fruc in pišem blog. Kaj bi bilo lahko lepšega? Če pomislim na to, da me čaka še en teden istih dni se mi kar malo zagrauža, ampak okej. Ko bo konec počitnc bom v bordanju že profesionalc. =P No, ker že pišem ne, lahko povem da močnooo pogrešaam use moje najdražje prijatelje in prijateljice in vam sporočam, da vas imam rada. (= (ooo. :P) Hm.. pa sej nimam več kej za napisat.

Nč...Fajn se mejte*

Posebej za vas,

Nina iz Krvavca^^

9. februar 2009

sposobni. (:

Tako je. še en teden je za nami in jaz SPET nisem napisala posta do zdajle. Lenoba? Bo kar držalo. No in kaj se je zgodilo v tem preminulem tednu? Pa ubistvo nič posebnega. Šola, Šola, Šola... Petek je bil nekoliko bolj zabaven saj sva z Ajdo odšli v kino. Jupi dupi. xD Pa sej ni blo nekej hudo. Pač trmaste smo ble in smo hotle u kinu pa čeprou je bla na sporedu samu 3D sinhronizerana risanka. Jebiga. =P Spet smo natikale gor tista očala, v katerih nisva izgledali glih kot top modeli ne.. xD Usega je pa enkrat konec. ja. Čist konec je blo filma. čis inposible ne? =P Nisva vedle kaj počet pol (kot vedno) in sva pol kr domou odokorakale (z avtom ne peš. :D)

Sobota je bila...pač sobota. Odvlekl so me na Krvauc, kjer je snežilo spet ful in je blo dougcajt k ni blo keeeej pod milim nebom za počet. Dan se je vlekel in vlekel v neznano.

Nedelja. Lahko bi nam rekli da smo sposobni. Resnično sposobni. Kaj se je zgodilo? Odhajali smo iz krvavca domov in sposobno zavili narobe in se namesto v LJ odpeljali na Bled. Skratka, to smo opazili šele po tem, ko smo zagledali tablo z napisom Bled 4 km. -.- Za volanom pa je sedel kdo drug kot oči. Jah, če je ta meu 5 geografijo u šoli sm pa js papež. xD

Tko.. Ne bom vas več morila z mojimi prigodami, ker se tut men več ne da pisat, vm pa najbrš brt ne. (:

Zatorej..

Adios. x)

3. februar 2009

Don't worry! Help is here

No, saj ne vem kako bi začela...V življenju velikokrat pride do kakšnih problemov ali zank, v katere se z lahkoto ujamemo. Kaj narediti? Koga prositi za pomoč? Ne skrbite. Pomoč je tukaj. Jaz in Ajda sva se namreč odločili, da bova pomagali ljudem za boljši jutri. Se lepo sliši kajne? Uglaunem, začeli bova pisati blog prav na to temo. Problemi se vam ne bodo zdeli več tako črni in temni. Razsvetlile bova vaš um in vas pripravile h rešitvi problema. Plemenito kajne? (: Bodite spremljevalci najinega bloga, katerega žal še ni...Kmalu! Mogoče celo danes. Takoj, ko bo mogoče vas linkujem. :D Seveda pa naju lahko kontaktirate tudi na mail: cruel.reality113@gmail.com. Pomagali vama bova, kolikor se bo to pač dalo. Naj bo več brezskrbnih dni. ;)


Tukaj je link: www.we-can-help-you.blogspot.com

2. februar 2009

Life is hard =P

Helooou. I'm back from Krvavec. (: Miss me? :P

Uglaunem, kje naj začnem? Saj še sama ne vem, ker se je dogajalo na Krvavcu NIČ. Prvi dan, to je bil petek smo prišli in že takoj sem vedela, da tole ne bo čis zame. Ful je pihalo in zeblo me je kot najbolj premraženga použa. (zakaj použ? don't ask me xD) Prišli smo do apartmaja naših ''prjatlou'' ki jih nisem še v življenju videla. xD Uglaunem, pr njih itak skos kadijo in sem bila v petih minutah kot prekajen pršut. Potem pa še ena groza. Uletimo u naš apartma. Vidim eno sobo, v kateri sta bila dva pograda. Maj gad k tm ni blo zraka not popolnoma nič. Soba namreč ni imela oken. No, sočustvujem pa z mami in očijem, ki sta mogla spati na raztegnjenem kavču, pri katerem so še meni noge štrlele čez rob. Ah ja. Ampak itak se je že zmračilo in zimskih radosti ni bilo. Šli smo le na večerjo h ''kadilcem'' vendar sem prav hmalu pobegnila ven, ker sem bila že 2. čisto prekajena. c-c-c.

Naslednji dan je bila sobota. (: Šli smo na pohod po gorah (ni bil glih pohod, sam zame je itak usak uspon pohod tko d ja..). Niti predstavljati si ne morete kako je zoprno, če u smučarskih hlačah, snežkah in čist zadekan kokr se da lezeš po kakšnem metru snega v HRIB! Groza, čis so me zmučl. No, smučat se glih nismo šli, ker je itak al itak skos snežilo u pounu pa pihalo na muč. xD Najbolj zanimiv pa je bil oči, ki je optimistično odmetaval 2 metra snega iz terase. Usi so se mu smejal ampak ne, on je še kr ustrajou. In uspelo mu je nekje do 1/4 terase. xD Ni kej, snega je blo pač velik. (: Js sm zvečer še mal fotograferala bližnjo okolico.

Nedelja je bila in with no suprise, še vedno smo bili na Krvavcu xD. Spanje res ni bilo prijetno, kajti spet sem se skor skuhala. In ne, ni me zeblo. (: Danes je še bolj snežilo. Sneg, sneg, sneg povsod. -.- Ampak smo se js, sestrca pa mami odpraule sankat. Sam smo po kakšnih treh spustih omagale, pa tut prepihalo nas je že. Da ne omenjam zasneženih nosovou. xD Ceu dan se je speet vleeeekuuu. Seveda pa sta bila mami in oči čiis naudušena in sklenila, da tja odidemo že spet takoj naslednji vikend. Kriminal! Js sm bla čis zgrožena ampak sem preživela. Sam sprjaznt sm se mogla z dejstvom da bo moj naslednji vikend približno enak kot je bil tale. Ampak boljše dejstvo pa je bilo, da odidemo domov. Končno! (: Uglaunem, spakeral smo se in šli domou. Poledica in sneg sta nas spremljala use do doline.

Pa sej če premislim dobro, saj ni blo tkoo slabo. TVja sm se nagledala, mal knjige prebrala, zmrzovala na snegu... No bom raj ostala pri temu da se ne bom glih z največjim veseljem vračala tja. Ampak živeti je treba dalje. =)

HaveFun.

Life is hard.