Pogrešati

Jah, nimam več idej o čem bi pisala in si s tem potem belim glavo cel dan. Tako pač od časa do časa pride. Ampak potem mi Polona napiše da me je izbrala za naslednji člen verige Pogrešati. Polona, zelo sem ti hvaležna, ker spet pišem blog po nekaj dnevih.

Pa začnimo.

Hm.. kaj pogrešam? Trenutno pogrešam malo stvari, a ko se začne učenje začnem pogrešati vrtec, ki sem ga mimogrede takrat zelo sovražila. Pogrešam tiste dni, ko sem prišla iz vrtca (v katerem sm se že cel dan samo igrala) in se zleknila na kauč in gledala risanke do onemoglosti, ali pa se igrala najrazličnejše stvari, ne da bi me skrbelo da me čaka še cel dan učenja. Med počitnicami mi ni bilo treba prebirati težkih literatur ali se učiti.Ravno nasprotno. Če so bile počitnice zimske ali novoletne sem se ponavadi sankala in smučala tudi po cele dneve. Če pa so bile počitnice poletne, pa sem se naplavala do onemoglosti.

Pogrešam tudi mojega prijatelja iz otroštva. To je bil kužek Taček. Bil je razigran psiček, črnobele barve. Lastniki so bili sicer naši sosedje, vendar je na tega kužka pazila cela ulica. In tudi on je pazil na nas. veliko dni sem preživela ob njem, ga čohala po trebuščku in z njim tekala po travnikih. Bil je nekaj posebnega. Zelo ga pogrešam.

Ko pa govorimo o psičkih sem imela šeeno prijateljico. Ime sva ji z Lariso dali Pika. Bila je psička z najlepšim pogledom na svetu. Tako se ti je zasmilila da nisi imel kaj drugega kot da si ji skočil v objem in jo pobožal. Bila je izgubljen kuža in jo je pot zanesla prav h nam. Bila je bež barve in nekako spominjala na lisičko. Hmalu se je tako udomačila, da je lajala na vsakega človeka, ki je prišel mimo hiše samo da nas bi obvarovala in ko smo se kam odpravili, je tekla še dolgo za našim avtom in se potem vedno vrnila domov. Nekega dne, pa sta moja mami in larisin oči poklicala v zavetišče in prijavila izgubljenega psa. Prišli so po njega kolikor hitro se je dalo in Pike ni bilo več. Nekaj časa sem jo še obiskovala v zavetišču vendar mi potem več ni zneslo in je nisem več srečevala. Pika rada te imam.<3

Pogrešam tudi mojega pokojnega pradedka, ki je bil ponosen partizan. Velikokrat smo ga obiskali in ta nas je vedno sprejel s toplim nasmeškom na obrazu. Znal je uživati v življenju in res sem vesela da je bil prav ta pradedek moj. (=

Za konec pa še povem vsem mojim predragim prijateljem, da jih pogrešam vsak trenutek, ko niso ob meni ali ko jih moram za nekaj časa zapustiti ali prekiniti stike. Ne mislite da mi je vseeno. Rada vas imam. <3

Tako, toliko o tem, koga pogrešam.

Želim vam prijeten preostanek sobotnega večera.