Odmev

Danes je sreda. Depresiven dan na kubik.
Sneg? Pa ne mi srat no.
Slovenščina kontrolna? Khm. brez besed.
Nasplošna zbranost? Že cel dan pod ničlo.
Počutje? Ekstremno zaspana.

Tako je to. Sem na nuli. Ubistvo še pod njo. Ju3 pa je zgodovina o kateri ne da bi lagala nimam pojma. Z eno besedo. Depresija. Ja, tako je to. Cel dan se srečujem tudi že z Murphyjevimi zakoni. Za preminit. -.- Poleg vse te depresije pa se danes zgodi, da sem prestopila prag temačne stavbe, v kateri ni miline in tople besede, v kateri ni izrečenih vicev in sodobnega govora. V stavbo mučenja in zgodovinske vsiljene kulture. V stavbo, ki ji rečemo glasbena šola Marjana Kozine. Da. Grozno.
Občutje ob vstopu: prestrašeno in zgroženo.
Reakcija na glasbeno šolo: Kurja polt.
Prve izrečene besede po dolgotrajnem molku: večinoma sem molčala..
No sicer pa sem ustopila v stilu xD, bila sem dokaj iztopajoča na proti potencjalcem, ki so to šolo obiskovali. Vstopila sem z ipodom v ušesih in samimi dobrimi mislimi. =P Ne mislite, da sem odšla brezveze mal ravnotežje notri držat. O, ne! Šla sem na nastop moje sestrice Anje. Ampak kaj se zgodi...
Mami: Anja bo imela samo začetni točki, potem sledi ena ura nastopa glasbenikov.
Jaz: (jo zgroženo pogledam, kakor mačka ko vidi vodo in rečem..) Zafrkavaš?..
Mami: Ne, poglej.
In mi potisne v roke seznam nastopajočih in njihove točke. Na hitro ga preletim. Violina, violina, klavir, oboa?!.., flavta, klavir, violončelo... God, I know you hate me, but could you just help me now? It's kinda emergency. Ne, ni se odzval na moje prošnje. Demt. Sedela sem tam, v dvorani, nepremično in pofotkala Anjo. Zapeli so eno pesmico, zapeli so drugo.. in nato je sledila resna glasba. Nekaj časa sem jo ''poslušala'' s pomočjo ipoda, vendar me moja preljuba mati dregne in reče naj bom saj toliko olikana da izgleda kot da poslušam. No prav.. Seveda sem se dolgočasila. Nato pa kinder suprise. Na oder pride učitlejica. In to ne neka nenavadna učiteljica. Pride učiteljica, ki sem jo vedno sovražila. Seveda je postalo kar zanimivo, ko sem jo komenterala z mami in sem izpovedala dušo, da dejansko deluje ona kakor mrož. Brez heca. No, proti koncu mi je že vse donelo v ušesih. In nato. Ta usodni trenutek. Trenutek zadovoljstva in veselja. Konec. Super kul. Oddrvela sem kolikor hitro so me noge nesle. Haha! Nasvidenje glasbena šola. (: Pa saj ni bilo kaj preveč drugače v počutju, ker je bilo zunaj spet mrzlo za izdihnit dušo. Ja, odpeljala sem se domov, vse mi je še odmevalo v ušesih, se usedla pred računalnik in razmišljala, kako naj vam ta dogodek tem bolj nazorno in natančno uprizorim. Mi je uspelo? Tega ne morem zatrditi sama. A sem si vsekakor olajšala dušo. Zakaj?
1. Nova objava, ki ima končno neko bistvo.
2. Premagala lenobo.
3. Zlila sem se na papir (ekran) in zaupala svoje občutke drugim.
4. Mirno bom spala.
5. Še vedno upam da se bo vreme izboljšalo.. pa ne da bi to spadalo pod razloge sam tko povem. (:

Nasvet za konec?
Ne obiskujte javne, resne glasbene šole (brez zamer tistim, ki to že počnejo, dokler ste kul sem z vami. =P)

Mir z vami in lahko noč. 

P.S.: še vedno se nisem znebila odmevou violončel, klavirja ipd. -.-