Miracle has happened

Danes je bil neki tak, bolj poseben dan. (: Ampak ne bom opisovala kaj sem počela da sem sedaj srečna in kaj me je spravilo v dobro voljo. No, na nek način ja. Zgodil se je namreč ČUDEŽ. To je tak čudež, ob katerem pomisliš, da si je precej soroden z guinnessovimi rekordi, s tektonskimi premiki in izbruhi že nedelujočih vulkanov. No, da preidem h bistvu. Larisaa je pršla ceeliih 50 metrouu daleč do meneee. (: Nisva se vidli že približno dva tedna, pa čeprav sva sosedi. Ampak to ni use. Prišla je h meni in igrale sva košarko. A vidite sedaj o čem govorim? Guinnessova knjiga rekordov bi pomoje veselo odstopila eno stran za ta rekord, ki se je zgodil danes, okoli 6ih, na turkovi ulici, v prelepem mestecu Novo mesto, v čudoviti majhni državici Slovenija. Rekord se je zgodil Larisi Florjančič. 

Rečem lahko le,

Svaka ti čast Larisa. ;)

HaveFun. (=

Odmev

Danes je sreda. Depresiven dan na kubik.
Sneg? Pa ne mi srat no.
Slovenščina kontrolna? Khm. brez besed.
Nasplošna zbranost? Že cel dan pod ničlo.
Počutje? Ekstremno zaspana.

Tako je to. Sem na nuli. Ubistvo še pod njo. Ju3 pa je zgodovina o kateri ne da bi lagala nimam pojma. Z eno besedo. Depresija. Ja, tako je to. Cel dan se srečujem tudi že z Murphyjevimi zakoni. Za preminit. -.- Poleg vse te depresije pa se danes zgodi, da sem prestopila prag temačne stavbe, v kateri ni miline in tople besede, v kateri ni izrečenih vicev in sodobnega govora. V stavbo mučenja in zgodovinske vsiljene kulture. V stavbo, ki ji rečemo glasbena šola Marjana Kozine. Da. Grozno.
Občutje ob vstopu: prestrašeno in zgroženo.
Reakcija na glasbeno šolo: Kurja polt.
Prve izrečene besede po dolgotrajnem molku: večinoma sem molčala..
No sicer pa sem ustopila v stilu xD, bila sem dokaj iztopajoča na proti potencjalcem, ki so to šolo obiskovali. Vstopila sem z ipodom v ušesih in samimi dobrimi mislimi. =P Ne mislite, da sem odšla brezveze mal ravnotežje notri držat. O, ne! Šla sem na nastop moje sestrice Anje. Ampak kaj se zgodi...
Mami: Anja bo imela samo začetni točki, potem sledi ena ura nastopa glasbenikov.
Jaz: (jo zgroženo pogledam, kakor mačka ko vidi vodo in rečem..) Zafrkavaš?..
Mami: Ne, poglej.
In mi potisne v roke seznam nastopajočih in njihove točke. Na hitro ga preletim. Violina, violina, klavir, oboa?!.., flavta, klavir, violončelo... God, I know you hate me, but could you just help me now? It's kinda emergency. Ne, ni se odzval na moje prošnje. Demt. Sedela sem tam, v dvorani, nepremično in pofotkala Anjo. Zapeli so eno pesmico, zapeli so drugo.. in nato je sledila resna glasba. Nekaj časa sem jo ''poslušala'' s pomočjo ipoda, vendar me moja preljuba mati dregne in reče naj bom saj toliko olikana da izgleda kot da poslušam. No prav.. Seveda sem se dolgočasila. Nato pa kinder suprise. Na oder pride učitlejica. In to ne neka nenavadna učiteljica. Pride učiteljica, ki sem jo vedno sovražila. Seveda je postalo kar zanimivo, ko sem jo komenterala z mami in sem izpovedala dušo, da dejansko deluje ona kakor mrož. Brez heca. No, proti koncu mi je že vse donelo v ušesih. In nato. Ta usodni trenutek. Trenutek zadovoljstva in veselja. Konec. Super kul. Oddrvela sem kolikor hitro so me noge nesle. Haha! Nasvidenje glasbena šola. (: Pa saj ni bilo kaj preveč drugače v počutju, ker je bilo zunaj spet mrzlo za izdihnit dušo. Ja, odpeljala sem se domov, vse mi je še odmevalo v ušesih, se usedla pred računalnik in razmišljala, kako naj vam ta dogodek tem bolj nazorno in natančno uprizorim. Mi je uspelo? Tega ne morem zatrditi sama. A sem si vsekakor olajšala dušo. Zakaj?
1. Nova objava, ki ima končno neko bistvo.
2. Premagala lenobo.
3. Zlila sem se na papir (ekran) in zaupala svoje občutke drugim.
4. Mirno bom spala.
5. Še vedno upam da se bo vreme izboljšalo.. pa ne da bi to spadalo pod razloge sam tko povem. (:

Nasvet za konec?
Ne obiskujte javne, resne glasbene šole (brez zamer tistim, ki to že počnejo, dokler ste kul sem z vami. =P)

Mir z vami in lahko noč. 

P.S.: še vedno se nisem znebila odmevou violončel, klavirja ipd. -.-

Želim si da bi bila objava nekaj posebnega.

Jah, želim si da bi bila tale objava nekaj posebnega. Vendar moja lenoba ni istega mnenja. Hm.. O čem naj sploh pišem? Naj pišem, kako bedno je moje žiuljenje zadnje cajte? Naj napišem kako se mi nič ne da? Naj napišem...ubistvo, naj spet nakladam? xD 

Uzela bom kar tatretjo opcijo. To že tako ali tako skos počnem. Nakladam. Ja, nekaterim se zdi nakladanje dar, meni pa je tole nakladanje le posebna muka, ki jo trpim na vsaki oceni spisa, ker pač moj spis ne vsebuje tistega kar bi mogel (so zelo globoki na svoj način). =p Ampak pustimo zdaj to. Am... Aha! U ponedeljek, ko bi se seveda mogla učit nekaj (beri: fiziko-.-) sem se tako dolgo odločala ali bi mogoče raje odšla ven v naravo slikat in na sprehod. Seveda sem se to odločila ob tako popolni uri da mi je sonce na konc pobegnilo za oblake. Svaka mi čast. xD Ampak nisem se dala! HA! vseeno sem šla slikat, seboj pa sem vzela mojega večnega modela mojo sestrico anjo. (: Korakali sva preko dolin in hribov in seveda tipično zame, sem slikala vsak grm in vsako drevo xD (slik še nimam,.. a morem sploh še kej dodat? :P) Tako je to. Nisem se učila in na koncu sem zvedla da sploh nisem bla najaulena. -.- Ma jebeš. xD 

Torek. Zopeet sm odšla na sprehod. Ampak tokrat je bil drugačen. Moj spremljevalec je bila 4nožna, črna, kosmata, luškana psička Čarna. <3>

Tako je to. (:

Zmanjkalo mi je idej

kaj napisat zdej

zato bom se poslovila

in še kakšno bol smiselno objavo v prihodnosti naredila.*

Ćaućić*

The veronicas x3

Fascinantno

Zadnje čase prekleto veliko uporabljam besedo fascinirati. No, če pogledate le eno objavo nazaj jo boste zasledili in to že v naslovu. Jah, v preteklih dnevih me je veliko stvari fascineralo. V bistvu me fascinira vse, kar se mi prikaže pred oči. Fascinirajo me prijatelji, ko izumijo kaj, kar je že bilo izumljeno, fascinera me pesem, za katero trdim da sem jo prvič slišala pa čeprav je na seznamu mojega itunesa že kak mesec? Hja.. Fascinera me moja muca Micy, ki v bistvu ne kaže nobenih življenskih sprememb ali kakšnega premika, če pomislim, sploh ne vem zakaj me fascinera. Pač. xD Fasicnerala me je moja sestrica Anja, pa čeprav se še vedno zjoka 2x dnevno in mi s tem izbriše vse razloge za življenje, fascinera me celo vreme, ki je sončno že cele 3 dni. Fascinerala pa sem se tudi sama s sabo. xD Jah, zbolela sem spet kar ni nič čudnega, v bistvu je bilo zame že dolgo od tega ko sem zbolela nazadnje. Fascinerala me je želja po tem da bi spet poprijela za flavto, ki jo kot kaže še vedno znam igrat. Danes pa me je fascinerala tudi misel da morebiti poprimem nazaj tudi klavir. Fascinantno je bilo tudi to da sem pospravila sobo in da veliiko manj časa preživim za računalnikom. Vsak dan znova me fascinera računalnik, ker odkrijem nekaj novega, pa čeprav je tam že od samega začetka. Ja.. pač, ne pogruntam hitr ampak ko pa pogruntam sem pa profesionalc. xD Najbol pa me je fascineralo to, da se nas je veliko polenilo za učenje, v bistvu se sploh ne učim skoraj nič več, podobni primer v temu je Nina. (= Ah jebiga. še teh par (14?) tednov in adios amigos. =P Tudi tile tedni do prvega dne v gimnaziji so me fascinerali. No, fascineralo me je še par dejstev in moje mišljenje tega dogodka, ampak tega ne bom opisovala. 

Vse besede so bile izrečene v taki meri, da lahko zaključim.

Uživajte,

in ne pozabite...Fascinerate me z vsakim premikom pa čeprav ta ni tektonski. x)

Pesem, ki me preprosto fascinera

Pesem, ki me preprosto fascinera. Nevem zakaj ampak okej. (=

Birthday. (=

Wabadabaduuu. It's my birthday today and I'm 14 now. (=

Waa počutim se... hm.. pa skoraj enako. xD problemou še kar ni konca in kraja, šola je še vedno bedna, prijatelje imam iste, vse je lajk the same. (= samo sprememba je, ko bom rekla da sem 14 vsakemu, ki me vpraša za leta. No big deal. (: Uglaunem rada bi se zahvalila vseeem, ki ste mi voščili danes, še predvsem Ajdi, ki mi je voščila točno na moj rojstni dan 8:17. Letos sem prejela toliko voščil, da jih na roke sigurno ne morem prešteti, pa tudi ne pomoje, če dodam še noge. xD Nekaj ljudi mi je tudi voščilo, katerih žal ne poznam še. (= Hm.. ja. Dan je bil pa bol običajen kot ne. V bistvu sem bila še bolj zaposlena, ker me do pol 7ih sploh doma ni blo. That's a birthday and a hafl. xD Ampak ni važno. važno je to da sem sedaj 14. Kaj se mi je do sedaj zgodilo? Hm.. Odpotovala sem v Ameriko in Egipt, z očitom sva se plazila po neznanih otokih in se pri tem čisto potolkla, naredila sem veliko neumnosti, prav tako veliko dobrih del (sem optimist), naučila sem se igrat kitaro, flavto in klavir, naučila sem se bordat pa če pogledamo zeloo nazaj tut smučat in pa plavat, se vozit z rolerji, skirojem in kolesom, peljala avto,  se naučila govort malo po francosko, nemško, hrvaško in angleško, šla a koncert od simple plan, duran duran in pink in še bi lahko naštevala... Kaj bi pa rada še naredila? Hm.. še bolj bi se rada naučila bordat, šla bi v Kalifornijo, naučila bi se surfat na valovih, naučila bi se japonsko, šla pogledat kitajski zid in eifflou stolp, se peljala u limuzini in se začela učit solo petja. Evo moje glaune želje. Seveda bi pa rada obdržala tudi svoje najdražje prijatelje.

Uživajte še naprej.

Pozdravćić. x)

Do česa lahko pripelje nezbranost voznikov

http://bilgalleri.dk/html/vid_vis.asp?VideoID=22034

Pri tem posnetku sem se zamislila. Ali je res treba tako grdo voziti in s tem uničiti nekaj nedolžnih ljudi?

Pogrešati

Jah, nimam več idej o čem bi pisala in si s tem potem belim glavo cel dan. Tako pač od časa do časa pride. Ampak potem mi Polona napiše da me je izbrala za naslednji člen verige Pogrešati. Polona, zelo sem ti hvaležna, ker spet pišem blog po nekaj dnevih.

Pa začnimo.

Hm.. kaj pogrešam? Trenutno pogrešam malo stvari, a ko se začne učenje začnem pogrešati vrtec, ki sem ga mimogrede takrat zelo sovražila. Pogrešam tiste dni, ko sem prišla iz vrtca (v katerem sm se že cel dan samo igrala) in se zleknila na kauč in gledala risanke do onemoglosti, ali pa se igrala najrazličnejše stvari, ne da bi me skrbelo da me čaka še cel dan učenja. Med počitnicami mi ni bilo treba prebirati težkih literatur ali se učiti.Ravno nasprotno. Če so bile počitnice zimske ali novoletne sem se ponavadi sankala in smučala tudi po cele dneve. Če pa so bile počitnice poletne, pa sem se naplavala do onemoglosti.

Pogrešam tudi mojega prijatelja iz otroštva. To je bil kužek Taček. Bil je razigran psiček, črnobele barve. Lastniki so bili sicer naši sosedje, vendar je na tega kužka pazila cela ulica. In tudi on je pazil na nas. veliko dni sem preživela ob njem, ga čohala po trebuščku in z njim tekala po travnikih. Bil je nekaj posebnega. Zelo ga pogrešam.

Ko pa govorimo o psičkih sem imela šeeno prijateljico. Ime sva ji z Lariso dali Pika. Bila je psička z najlepšim pogledom na svetu. Tako se ti je zasmilila da nisi imel kaj drugega kot da si ji skočil v objem in jo pobožal. Bila je izgubljen kuža in jo je pot zanesla prav h nam. Bila je bež barve in nekako spominjala na lisičko. Hmalu se je tako udomačila, da je lajala na vsakega človeka, ki je prišel mimo hiše samo da nas bi obvarovala in ko smo se kam odpravili, je tekla še dolgo za našim avtom in se potem vedno vrnila domov. Nekega dne, pa sta moja mami in larisin oči poklicala v zavetišče in prijavila izgubljenega psa. Prišli so po njega kolikor hitro se je dalo in Pike ni bilo več. Nekaj časa sem jo še obiskovala v zavetišču vendar mi potem več ni zneslo in je nisem več srečevala. Pika rada te imam.<3

Pogrešam tudi mojega pokojnega pradedka, ki je bil ponosen partizan. Velikokrat smo ga obiskali in ta nas je vedno sprejel s toplim nasmeškom na obrazu. Znal je uživati v življenju in res sem vesela da je bil prav ta pradedek moj. (=

Za konec pa še povem vsem mojim predragim prijateljem, da jih pogrešam vsak trenutek, ko niso ob meni ali ko jih moram za nekaj časa zapustiti ali prekiniti stike. Ne mislite da mi je vseeno. Rada vas imam. <3

Tako, toliko o tem, koga pogrešam.

Želim vam prijeten preostanek sobotnega večera.

From Krvavec.

Helou.


Sem na krvavcu in imam interneet<3.
ne mislite, da bloga nisem mogla pisati ali nisem hotela zaradi lenobe. Sploh ne. Vendar mi internet res ni bil nikoli usojen in je crknil (po domače povedano) točno takrat ko sem želela objaviti nekaj, zato vam bom v tej objavi napisala še včerajšni blog. Današnjega napišem zvečer, če bo internet delovau.

Smo na krvavcu in je zelo soončnoo. (: Sej je kul. Ni glih družbe ampak važno da se js učim bordat. (= Jop. Nisem še nekej profesionalc, ker sem se danes namreč šele začela učit. Noge me bolijo na muč. xD Use me boli. Peče. Jutr bom mela muskelfiber. -.- Samo zdej je pa kul. Sedim na toplem, pijem fruc in pišem blog. Kaj bi bilo lahko lepšega? Če pomislim na to, da me čaka še en teden istih dni se mi kar malo zagrauža, ampak okej. Ko bo konec počitnc bom v bordanju že profesionalc. =P No, ker že pišem ne, lahko povem da močnooo pogrešaam use moje najdražje prijatelje in prijateljice in vam sporočam, da vas imam rada. (= (ooo. :P) Hm.. pa sej nimam več kej za napisat.

Nč...Fajn se mejte*

Posebej za vas,

Nina iz Krvavca^^